ŠTAJERSKE NOVICE

SPOMINI NA ŠTAJERSKO IN GRAZ
(iz rokopisa „Dnevnik obmejnega župana“)

Božidar Brezinščak Bagola

Foto: Rade Bakračević

3. maj 1995
Danes je hrvaško občino Hum na Sutli, ki meji s slovensko občino Rogaška Slatina  obiskal Matija Malešić, slovenski veleposlanik v Zagrebu, skupaj s svojimi sodelavci in z Mladenom Hanzlovskym, predsednikom Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva. V slovenski osamosvojitveni vladi je Matija Malešič postal podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, zadolžen za področje družbenih dejavnosti. Leta 1992 ga je vlada imenovala za slovenskega veleposlanika v Republiki Hrvaški.  Gospod Malešič mi je uradno čestital na uspešnem kulturnem in civilizacijskem  povezovanju Hrvatov in Slovencev ter mi v znak hvaležnosti podaril veliko monografijo Plečnikovi kelihi. Verjetno  je pobudo za to dobil ob branju moje najnovejše knjige Zapiski enega lemenatarja o kateri sva največ govorila. Z veliko radovednostjo in z neprikritim navdušenjem  je poslušal moje pripovedovanje o tem, da so na moja mladostniška leta, duhovnost in samoprepoznavnost največji vpliv imeli slovenski teologi dr. Anton Trstenjak,  dr. Franc Rodé in dr. Tone Stres, ter slovenski pesniki in pisatelji Edvard Kocbek, Veno Taufer in Franci Zagoričnik. Velikemu pesniku, partizanu in kršćanskem verniku Kocbeku sem nosil na ogled svojo prvo pesniško zbirko, avangardno neukrotljivemu uredniku Zagoričniku pesmi za Štedentsku tribunu, nadvse   ljubaznivemu Tauferju pa odkrival svoje ustvarjalne dvome, ki so po najinih pogovorih postali moja edina zaveza v življenju: biti iskren do samega sebe!
Monografija Plečnikovi kelihi je moje pripovedovanje naravnala na eno drugo umetniško povezavo dveh sosednjih narodov. Jože Plečnik se namreč odlikuje z izvorno slovensko arhitekturo, prav tako kot se Viktor Kovačić, ki se je rodil v občini Hum na Sutli, odlikuje z izvirno hrvaško arhitekturo. Oba sta obiskovala obrtniško šolo v Grazu, na Dunaju pa sta na elitni Akademiji uporabne umetnosti poslušala znanega učitelja arhitekta Otta Wagnerja. Oba sta potem celovito in izvirno reševala urbanistična vprašanja, Plečnik v Ljubljani (Tromostovje, Arkade mestne tržnice, Park Tivoli, mestno pokopališče Žale, ter najbolj znana zgradba Nacionalne i univerzitetne knjižnice), Kovačić pa v Zagrebu (projekt regulacije Kaptola, Trga kralja Tomislava, Jezuitskega trga, cerkve sv. Blaža, ter najbolj znane zgradbe Hrvaške narodne banke). Žal je Kovačić umrl v enainpetdesetem letu, tako da ga je dve leti starejši Plečnik nadživel polnih triintrideset let. Z veleposlanikom Malešičem sva prišla do zaključka, da je na podlagi teh zgodovinskih dejstev zaželeno sprožiti idejo sodobnim hrvaškim in slovenskim arhitektom o skupnem simpoziju posvečenem Plečniku in Kovačiću.

13. april 2000

Na literarnem večeru v Rogaški Slatini je nastopil družinski in pisateljski par – Alojz Rebula in Zora Tavčar. Gospod Rebula je danes gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev, filozofski navdihnjen realistični pisatelj proznih knjig z elementi simbolizma in ekspresionizma. Njegovo pisanje je prežeto s premišljanjem o narodu, človečnosti, ljubezni, umetnosti in ustvarjalnosti. Gospa Tavčarjeva je znana esejistica, pedagoginja in prevajalka. Ves srečen sem se po uradnem delu približal slavnostnem paru, se predstavil in častitljivemu umetniku omenil najino prvo srečanje pred več kot trideset let v njegovem stanovanju na Opicinah nad Trstom. Na moje veliko presenečenje se je štiriinsedemdesetletni, zelo živahen i bister intelektualec spomnil kako me je takrat nahrulil zaradi mojega navduševanja z verzi Baudelairea in Rimbauda. Nadaljevala sva prijateljski pogovor o Miroslavu Krleži, Edvardu Kocbeku i Frančeku Križniku, o odpiranju Hrvaške proti zunanjem svetu, o zagrebškem nadškofu Josipu Bozaniću, o pesniku in politiku Vladi Gotovcu in pisatelju Predragu Matvejeviću. Na koncu sem ga hvaležno zaprosil za pomoč, če bi hotel prebrati in oceniti moj rokopis v slovenščini, ki ga pripravljam za Mohorjevo družbo. Tudi njegova ljubezniva družica Zora mi je obljubila pogledati to stvar in se zavzeti za njeno tiskanje. Ko sem se pozno zvečer vračal domov, sem resnično bil izpolnjen z nepozabnim srečanjem in pogovorom.

29. april 2000

Včeraj sem skupaj z ženo cel dan sodeloval na proslavi desete obletnice orglarske delavnice Antona Škrabla v Brestovcu pri Rogaški Slatini. Lep sončen in topel dan, nad dvesto udeležencev iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Mađarske in Belgije, zaljubljencev v orgle, ki slovijo za kraljico vseh inštrumentov. Mojster Tone i njegova soproga Zorka sta pred vhodom v delavnico čakala goste. Vsak gost je dobil na dar bogato monografijo, CD s posnetimi Bachovimi deli za orgle in kristalni suvenir. Proslava se je začela z recitacijo moje pesmi na slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku, ki je natisnjena na samem začetku monografije. Napisal sem jo navdihnjen predvsem z nenavadno prijetnim človekom, njegovo ljubeznijo do orgel in psloh do življenjske harmonije. Po uvodnih pozdravnih besedah in blagoslovu koperskega škofa Metoda Piriha je sledil koncert na najnovejših orglah. Prvi del proslave se je končal s švedsko mizo pod šotorom in razgledavanjem delavnice. Drugi del proslave se je nadaljeval ob petih popoldan v kristalni dvorani Zdravilišča Rogaška Slatina s kulturno prireditvijo folklorne skupine, mešanega pevskega zbora, vokalne skupine, s slavnostnimi govori in pozdravi, ter nadvse bogato večerjo.

7. julij 2000

Na poti v Gradec, me je v Gersdorfu pri Leibnitzu ustavil tehnični nadzor prometa. Po temeljitem pregledu avtomobila so našli nekaj napak, ugotovili so, da predstavlja nevarnost na cesti in mi določili kazen dveh tisoč avstrijskih šilingov katero bi moral plačati na kraju samem. Rekel sem, da nimam več kot tisoč šilingov, in glej, vljuden policist mi je na koncu naplačal kazen v tem znesku, namenjenem sicer za nakup električnih škarij za obrezovanje žive meje. V Gradcu, sem poplačal rato kredita in se kot cerkvena miš sprehajal po Gospodski ulici, dokler si je starejša hčerka ogledovala stvari v trgovinah. Gradec ali Graz, to graciozno kulturno mesto, je vse polno črnih, rumenih in napol belih sprehajalcev, le tu pa tam lahko naletite na kakšnega „purgerja“ ali avtohtonega prebivalca mesta, ki se na ulici pogovarja sam s seboj, kar je več kot očiten znak propadlosti Avstro-ogerskega cesarstva.

21. sebtembra 2001

Danes sem ves dan preživel v Gradcu. Pripeljal sem se z avtobusom iz Rogaške Slatine, ki je brez zamud ali problemov na meji prispel v metropolo avstrijske Štajerske ob pol desetih. Na končni postaji  mi je namesto „hauptbanhofa“ dobrodošlico zaželelo ogromno gradbišče z žerjavi. Popolnoma brezbrižno sem krenil prek Europaplatza proti hotelu Europa, se po tekočih stopnicah spustil v trgovinski center in se na drugem koncu zopet po tekočih stopnicah dvignil na pločnik v Annenstrasse. Nadaljeval sem z lahkimi koraki proti središču mesta, kjer me je čakal razrovani Hauptplatz in neka ohcet na otprtem. Mojo pozornost je privabila visoka nevesta v rdečem s prižgano cigareto. Pohitel sem dalje do trga An eisernem Tor, kjer sem v Austriabank plačal trimesečno anuiteto kredita. Ostalo mi je le kakih tristo šilingov in polnih pet ur svobodnega časa. Na Jakominiplatzu sem zmazal porcijo „leberkäse“ s koruznim hlebčkom. Krenil sem proti južnem delu mesta, na uličnem pultu knjigarne katera prodaja izključno katoliške in evangeliške knjige sem vzel zastonj ponujen katalog in nadaljeval proti cerkvi Srca Jezusovega v kateri sem prebral program katoliške visokošolske mladine v zimskem semestri. Nadaljeval sem proti Univerzi glasbe in uporabnih umetnosti, se nekaj časa zadržal v univerzitetni cerkvici iz dvanajstega  stoletja in se spomnil številnih hrvaških študentov, ki so v Gradcu priskrbeli sebi visoko izobrazbo. Potem sem poiskal hlad v senci bližnjega parka in tako ohlajen v prvi slaščičarni naročil sladoled z okusom gozdnih sadežev. Ohlajen in posladkan sem stopil v Annenkirche, sedel v drugo klop in nadaljeval z branjem knjižnega kataloga. Naenkrat se zraven mene znajde mlado žensko bitje in me s šepetom duha vpraša če potrebujem hišno pomočnico. Zgledala je kot lepo oblečena Ciganka. Povedala je, da ima dvoje otrok, da prihaja iz Bosne in da nima nikogar. Žena pri kateri trenutno služi želi, da čimprej najde sebi novo službo. Rekel sem, da ji pri najboljši volji ne morem pomagati in ona se žalostno umakne. Ostal sem še nekaj časa sedeti in razmišljati ali je to bilo zgolj naključje ali kaj drugega. Ko sem zapuščal srednjeveško svetišče sem med svečami pred visokim kipom sv. Antona Padovanskega opazil starejšo ženo kateri se moja sogovornica razočarana pritožuje in verjetno ji pripoveduje kako je naletela na zgrešenega človeka. Na ulici prikličem v spomin podobo Dragojle Jarnević, pisateljice in učiteljice, ugledne pripadnice hrvaškega narodnega prebujanja in Ivana Trnskega, obmejnega častnika in pesnika, njihovo romantično srečanje na Schlossbergu.  Dragojla je prav tako prišla v Graz in se tukaj vzdrževala kot guvernanta in odgojiteljca otrok neke bogate družine. Se mi je morda to v popoldanski svetlobi Annenkirche prikazalo obličje neumrle pisateljice, znane po svojem Dnevniku?

18. april 2002

Zadnje dni sem ponovno prelistaval in bral v Grazu kupljena izbrana dela meni tako ljubega pesnika i misleca Novalisa, s pravim imenom Georga Friedricha von Hardenberga. Smrt njegove ljubice Sophie von Lühn, ki je v petnajstem letu umrla od tuberkuloze, je dala poseben pečat njegovemu celotnemu ustvarjanju. Res je čudovito po tridesetih letih znovič brati podčrtane verze ali stavke in se prepričati kako me je Novalisova misel nosila vsa pretekla leta.

Nebo je tukaj na na zemlji.
Cvet je ukoreninjen v zemlji, a ima barvo neba – on je simbol zedinjenosti in miru.
Obnova sveta se ne more nikakor zgoditi od zunaj, s pomočjo politične akcije, ona je mogoča edino od znotraj, s pomočjo duhovne preobrazbe.
Pesništvo je pričevanje individuuma.
Srce je ključ sveta in življenja.

Novalis je pesnik mojega navdušenja in duševno-duhovnega svetonazora, čeprav sem v življenju na to velikokrat pozabljal. Važno je imeti svoje vzornike, pa tudi če si jim nezvest, saj te kljub tvoji nezvestobi ne bodo nikoli pustili na cedilu.

16. april 2004

V srednjeveškem dvorcu Betnava pri Mariboru je danes novinarjem predstavljen novoustanovljeni mednarodni zavod Evropski kulturni center Maribor. Ustanovitelji zavoda so načelniki občin Podčetrtek v Sloveniji, Bolzano v Italiji, Leutschah v Austriji, Fichtelberg v Nemčiji, Szengotthard na Mađarskem in Hum na Sutli na Hrvaškem.  Zavod je ustanovljen z namenom pripravljanja in realizacije različnih kulturnih, edukativnih in družabno korisnih čezmejnih projektov. Kot eden od ustanoviteljev in predsednik upravnega sveta sem izrazil veliko zadovoljstvo zaradi tega, da ima preko Evropskega kulturnega centra v Mariboru že sedaj možnost intenzivne kulturne povezave z državami Slovenijo, Italijo, Austrijo, Nemčijo in Mađarsko tudi Hrvaška, ki ravno te dni čaka pozitivno mišljenje Evropske unije glede odpiranja postopka o kandidaturi za člana. Spregovoril sem o zelo dobrih izkušnjah čezmejnega sodelovanja naše občine s sosednjimi slovenskimi občinami Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek. Ni mi pa nikakor jasno zakaj sem se ves čas počutil na nek način odtujeno, tako da sem komaj čakal trenutek, da se poberem na Pohorje, se ustavim v Ptuju in uživam v vožnji skozi prelepe Haloze.

O avtorju
Božidar Brezinščak Bagola (Vrbišnica, Hum na Sutli, Hrvaško zagorje, 9. november 1947) je hrvaški in slovenski pisatelj. Piše pesmi, romane, zgodbe, potopise, eseje in radijske igre. Profesor je teologije in filozofije. Prevaja s slovenskega in nemškega jezika. Predsednik je Hrvaškozagorske literarne družbe, član Drštva hrvaških pisateljev, član Društva hrvaških literarnih prevajalcev in član Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva. Bil je dolgoletni župan obmejne občine Hum na Sutli, ki meji s slovenskimi občinami Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek.
Izvirna dela v slovenščini:
SAMOOBSODBA (pesmi), Mladinska knjiga, Ljubljana 1974;  MOJE SLOVENSKE IZKUŠNJE (potopisi, zapisi, pesmi in portreti), Mohorjeva družba, Celje 2003
Izvirna dela v hrvaščini:
BJEGUNAC SVETE USPOMENE (pesmi), Zagreb 1971; TRAGANJE ZA SAMIM SOBOM (roman), Beograd 1980; U IME PRAČOVJEKA (pesmi), Zagreb 1983; SVE HLADNIJA SVANUĆA (pesmi), Zagreb 1984; STAKLO U NAMA (pesmi), Zagreb 1990; RAZDRUŽIVANJE (zgodbe), Zagreb 1992; ZAPISI JEDNOG BOGOSLOVA (lirska proza), Zagreb 1994; ZAVIČAJNA RADOST ŽIVLJENJA (razprave, študije, prikazi, eseji in članki), Zagreb 1997; S ONE STRANE DUNAVA (roman), Zagreb 2002; SUTLA KAO SUDBINA (potopisi, memoari, eseji in prikazi), Pregrada 2005; OD TABORSKOG DO OLOVA (romarske zgodbe), Đakovo 2005;  NADGROBNA SVJETLOST (biografski roman), Đakovo 2006; IZMEĐU SUMNJE I PREDANJA (izbrane pesmi), Zagreb 2007; EM SMO HORVATI (izbrane novele), Zagreb 2008; PRIČA O ESTERI (slikanica za otroke in odrasle), Rijeka 2010.